Matej Patljak je filmski poznavalec, umetniški vodja Kina Slovenska Bistrica, strokovni sodelavec kino verige RADI IMAMO KINO, novinar, voditelj, filmski kritik, moderator, organizator filmskih premier in še bi lahko naštevala.

Matej je pa tudi partner projekta Ozaveščanje za vseživljenjsko učenje v regiji Podravje. Na vprašanje, kaj v resnici dela, z zadovoljnim nasmeškom na obrazu odvrne, da gleda filme. Povprečno si ogleda več kot enega na dan. V obdobju največjih filmskih festivalov (Cannes, Benetke, Berlin), ki se jih v zadnjih letih kot eden redkih slovenskih akreditiranih novinarjev redno udeležuje, pa si ogleda tudi tri ali štiri filme dnevno. V svojem poslu neizmerno uživa, s trdno voljo uspešno premaguje bolezen in želi s širjenjem svoje kreativne energije in odnosa do spoznavanja novega (vseživljenjskega učenja) prispevati k boljšemu svetu.

Teče 11. leto, odkar je ponovno zaživel kino v Slovenski Bistrici. Kako ti ga je uspelo obuditi?
Kino sem oboževal že kot otrok, ljubezen pa je čez leta postajala še intenzivnejša. Morda je bilo naključje, morda pa malenkost filmske magije in čar(ovnija) starega mestnega kinematografa, da sva se našla in moči združila z gospodom Tobijo Medvedom, podjetnikom, ki je takrat že uspešno upravljal ogromen in lep kino v Rogaški Slatini.

Tako je leta 2014, po skoraj desetih letih premora, ponovno zaživel Kino Slovenska Bistrica – menim namreč, da si kraj zasluži svoj mestni kino, saj je ta del duše nekega mesta. Zdaj naša kino veriga RADI IMAMO KINO (sLOVEnian CINEMA chain) združuje že bistveno več lokalnih kinematografov. Na naša platna pridejo filmi istočasno kot v velike kinocentre, predvajamo pa tudi filme, ki jih v velikih kinih ne boste našli. Kakovost predvajanja je na zelo visoki ravni, trudimo se pripravljati zanimiv spremljevalni program, kar ljudje cenijo, saj se čedalje raje vračajo v lokalne kinematografe.

Spored Kina Slovenska Bistrica je na voljo na spletni strani Gremo v kino, razširjeni napovednik filmov in preostalega dogajanja v Kinu Slovenska Bistrica pa na Facebook profilu Kino Slovenska Bistrica. Matejevo delo, tudi poročanje v živo s filmskih festivalov, lahko spremljate na Filmstart. in Matej o filmu; tako in drugače ter se naročite na Matejev YouTube kanal.

Praviš, da si že kot otrok izredno rad zahajal v kino. Od kod tvoja ljubezen do filma?
Kot otroka sta me prijatelja, gledališki režiser Sebastijan Horvat in scenografinja Petra Veber, zelo spodbujala k pripovedovanju zgodb – najprej sem jih pripovedoval ustno, potem sem jih zapisoval, pozneje pa sta mi za rojstni dan kupila kamero in od takrat so bili vsi prijatelji in sorodniki – hote ali nehote – igralci in statisti. V srednji šoli sem se pridružil video krožku, kjer smo snemali kratke filmčke in zanje prejeli več nagrad. Potem sem postal urednik portala Filmske novice in pri 17 letih so me povabili k sodelovanju pri oddaji Veliko platno na RTS. To je bilo krasno obdobje. Štiri leta smo ustvarjali oddajo v čisto pravem studiu, kjer smo imeli na voljo vso opremo. Delal sem kot novinar, voditelj in moderator filmskih premier ter s tem pridobil veliko izkušenj.

Zdi se, da se je v tistem času vse zelo hitro odvijalo. Kaj je upočasnilo ta pospešeni ritem?
Nekje na vrhuncu, ko sem delal na televiziji in so mi bila kot voditelju in moderatorju premier vrata vseh največjih kino centrov na široko odprta, je prišla bipolarna motnja ali manična depresija, ki bi jo najlažje opisal kot ekstremno nihanje razpoloženja. Imel sem (naj)več depresivnih faz. Ljudje depresijo avtomatsko povežejo z žalostjo, ki je naravno in normalno čustvo, sestavni del življenja, povezan z izgubo in žalovanjem. O depresiji pa govorimo, ko gre dejansko vse po načrtih in ni razloga za bolečino in žalost, pa vseeno ne najdeš veselja v ničemer, nobenega razloga niti za nekajsekundni nasmešek, nobenega smisla za življenje.

»Ko prispemo na ta planet, je magija povsod okrog nas. Dojenček, ki prvič odkrije metulja, ali prvič v življenju začofota v banji … Toda z leti postane vse težje odkriti te preproste trenutke magije. Miti, pravljice in legende gredo v pozabo, Božičkova skrivnost je razkrita, razkrinkani triki s kartami izgubijo fascinacijo, čudežev tako rekoč ni več. Pa vendar jih lahko vsak dan najdem v kinu.”

  
Foto: Osebni arhiv

Kako si se rešil iz stiske?
Po dolgih treh letih sem se naučil živeti s svojo boleznijo, pri čemer mi je najbolj pomagala podpora odprtih ljudi – družine in dveh prijateljev. Z njuno pomočjo in s pomočjo družine sem se sprejel takšnega, kot sem – nepopolnega, in ne takšnega, kot bi moral biti, da bi bil normalen po kriterijih in normativih družbe. In ne, ni me sram tega povedati in o tem govoriti. Sem Matej Patljak in živim z duševno boleznijo.

Lahko tudi film pomaga pri spreminjanju miselnosti ljudi? Kakšna je njegova vloga?
Kljub vsemu film ni nikoli zapustil mojega življenja. Še več. Ljubezen do njega se je skozi stisko še poglobila. Film je namreč univerzalen. Film je lahko sprostitev, zabava, prijatelj, učitelj in še marsikaj. Kot je rekel veliki filmski kritik Roger Ebert, je film umetnost, ki iz nas
prikliče največ empatije. S pomočjo filma lahko za nekaj časa zapustimo »svoje čevlje« in vstopimo v ljudi druge rase, starosti, spola, verskega prepričanja, gospodarskega razreda, državljanstva, fizičnih sposobnosti … Med ogledom filma imamo izventelesno izkušnjo.

Če torej citiram Eberta: »Iskreno verjamem, da je ogled dobrih in pomembnih filmov ena izmed najglobljih in najbolj civiliziranih človeških izkušenj, ki jo lahko imamo kot ljudje.«

Vabljeni, da obiščete portal Lahko.si – prostor priložnosti, znanja in navdiha. Odkrijte pestro paleto izobraževanj in dogodkov, ki vas bodo popeljali korak bližje vašim ciljem.




Članek je nastal v sodelovanju z Ljudsko univerzo Slovenska Bistrica v okviru projekta Ozaveščanje za VŽU, ki ga vodi Andragoški center Slovenije ter sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada plus (ESS+).

Avtorici članka: Anja Zamuda in mag. Brigita Kruder