Navdihujoča zgodba mladega amaterskega športnika




Vseživljenjsko učenje ni le pot do znanja, temveč tudi ključ do osebne rasti, samouresničitve in pestrega preživljanja prostega časa. Vsak od nas to pot oblikuje po svoje – nekateri skozi umetnost, drugi skozi gibanje in šport. Med slednjimi je tudi Mirnes Murtić, ki svoje strasti ni našel le v učenju, ampak tudi v športnih izzivih, ki so ga ponesli daleč onkraj meja vsakdana – vse do razburljivih doživetij po svetu. Njegova zgodba nas spomni, da učenje ne pozna meja, ko slediš srcu.

1. Kako se je prebudila vaša strast do športa in kaj vas pri tem najbolj navdihuje?
Vse se je začelo pri izobraževanju. Po končani srednji elektromehanski šoli sem se vpisal v šolo verskega pouka. Kmalu sem opazil, da bi mi poleg učenja prav prišla tudi fizična aktivnost za sprostitev. Nekega dne sem se odločil in se odpravil na turo od Sarajeva do Igmana v BiH. Razgled z vrha me je tako navdušil, da sem vedel, da želim nadaljevati v tej smeri. Čez nekaj mesecev sem zbral dovolj denarja in si kupil kolo. Takrat sem najprej kolesaril predvsem zato, ker nisem imel avtomobila, da bi se zapeljal na izhodišče za pohode v hribe. Začel sem kot amater, a po prevoženih 20.000 km sem postal prepoznaven na amaterski ravni v Bosni ter pridobil nekaj sponzorjev za nakup opreme.

2. Se vam zdi, da obstaja povezava med fizično vzdržljivostjo, ki jo zahteva šport, in mentalno vztrajnostjo pri učenju in doseganju ciljev?
Največja povezava med učenjem in planinarjenjem sta zagotovo zbranost, ki je nujna v obeh primerih, ter potrpežljivost. Učenje je še bolj kompleksno kot planinarjenje, vendar si pri učenju lahko privoščimo kakšno napako. V gorah pa je tudi najmanjša napaka lahko življenjsko ogrožajoča. Planinarjenje zahteva previdnost pri vsakem koraku, ki ga naredimo. Za vsak cilj in uspeh v življenju se je treba potruditi – nič ne pride čez noč.

3. Kako so vam nova znanja in veščine omogočili izboljšati položaj – tako v vsakdanjem življenju kot v karieri?
Po prihodu v Slovenijo je bila zame najpomembnejša stvar jezik, saj brez znanja jezika človek ne more daleč v življenju. Ko sem opravil tečaj slovenščine, sem se počutil kot drug človek. To mi je izjemno pomagalo pri iskanju službe, komunikaciji z ljudmi in navezovanju novih prijateljstev. Tudi prepoznavnost na družbenih omrežjih mi je pomagala, da sem sčasoma prišel v stik z zelo izkušenimi ljudmi v gorništvu. To sem izkoristil, da sem pridobil znanje in veščine za dolge in zahtevne pohode v visokogorju.

4. Kakšen nasvet bi dali mladim odraslim, ki si želijo napredovati, a naletijo na pomanjkanje priložnosti za izobraževanje?
Vsem takšnim bi priporočil, da izkoristijo vse možnosti, ki jih ponujajo Ljudske univerze po vsej Sloveniji, med drugim tudi na Jesenicah – mestu jeklene volje in vztrajnosti. Na voljo je ogromno brezplačnih tečajev, ki omogočajo hitro napredovanje v želeni smeri in pomagajo pri doseganju življenjskih ciljev.
Predvsem tujcem bi priporočil, naj izkoristijo priložnost za učenje slovenščine, saj si bodo tako olajšali življenje. Preostalim mladim in odraslim Slovencem in Slovenkam pa svetujem, naj se ukvarjajo s športom in si tako izboljšajo življenje. Ni boljšega občutka, kot je tisti, ko dosežeš želeni cilj. Ne sanjajte sanj – živite jih!

Vabljeni, da obiščete portal Lahko.si – prostor priložnosti, znanja in navdiha. Odkrijte pestro paleto izobraževanj, tečajev in dogodkov, ki vas bodo popeljali korak bližje vašim ciljem.

Članek je pripravila mag. Katarina Sučič iz Ljudske univerze Jesenice, v okviru projekta Ozaveščanje za VŽU, ki ga vodi Andragoški center Slovenije ter sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada plus (ESS+).


Avtorica članka: mag. Katarina Sučič, LU Jesenice
Foto: osebni arhiv