»Učenje nima letnic.« To je eno od sporočil naše sogovornice, ki se je po upokojitvi odločila narediti nekaj novega – vpisala se je na slikarski tečaj in začela svojo ustvarjalno pot. Kar se je začelo z nekaj negotovosti in radovednosti, je preraslo v veliko več kot le učenje slikarskih tehnik. Slikanje ji je prineslo ustvarjalnost, nova poznanstva, druženje, notranje zadovoljstvo in večjo samozavest. Njena zgodba dokazuje, da se življenje po upokojitvi ne ustavi – prav nasprotno, lahko se začne novo, ustvarjalno in navdihujoče poglavje. Kot pravi sama: »Majhni koraki se na koncu spremenijo v veliko osebno zadovoljstvo.« 
Stanko, ki je bila v letu 2026 tudi nominirana za Priznanje ACS, smo povprašali, kako in zakaj se je odločila, da bo po upokojitvi pridobila novo znanje, kaj ji je učenje prineslo ter kaj bi svetovala vsem, ki še vedno oklevajo in menijo, da so za učenje že prestari.

Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj v življenju slikala in celo razstavljala svoja dela. Prepričana sem, da se vse zgodi z razlogom. Odprla sem profil na Facebooku, ki mi je bil zelo koristen, saj je bil moja povezava do slikarske skupine v Hrastniku. Takrat je skupina delovala pod okriljem Tretje univerze v Zasavju, pod strokovnim vodstvom mentorice Severine Trošt Šprogar. Brez oklevanja sem se vpisala in tako začela svojo slikarsko pot.

Kako je bilo na začetku, ste se morda spraševali, ali boste zmogli, ali je za učenje pri vaših letih še pravi čas?

Na začetku sem bila seveda malce negotova, saj nisem vedela, ali bodo moji prsti ubogali čopič tako, kot si bom zamislila. A če imaš pravega mentorja, ki ti zna vzbuditi veselje do dela in te spodbudi, ko se ti kje ustavi, je vse precej lažje. Strah me ni nikoli ustavil. Bolj sta bili prisotni radovednost in močna želja, da poskusim nekaj novega. Nikoli nisem pomislila, da sem za to »prestara«. 

Učenje nima letnic in sčasoma sem to dokazala tudi sebi in drugim.

Kaj vam je novo znanje oziroma učenje prineslo v vsakdanje življenje?
Obiskovanje tečaja ni bilo samo učenje slikarskih tehnik, ampak je postal tudi dragocen del mojega družabnega življenja. Spoznala sem in še vedno spoznavam ljudi, s katerimi lahko delim veselje do umetnosti. Lepo je biti z ljudmi, ki imajo skupen interes. Učenje mi je prineslo predvsem notranje zadovoljstvo. Ko se nekaj novega naučiš in potem pred seboj vidiš svoj izdelek, si lahko zelo ponosen nase. Postaneš tudi bolj samozavesten in verjameš, da zmoreš še kaj novega. Ugotovila sem, da se življenje po upokojitvi ne ustavi. Pravzaprav se takrat odprejo vrata za vse tiste stvari, za katere v aktivnih letih preprosto ni bilo časa.

Kaj je bilo pri učenju najtežje in kaj vam je pomagalo, da niste odnehali?

Najtežje je bilo morda premagati lastna pričakovanja in sprejeti, da se vsaka nova veščina gradi počasi. Pomagala mi je vztrajnost, predvsem pa podpora mentorice in naše skupine.

Zelo sem ponosna na to, da sem iz začetnega ljubiteljskega slikanja prišla tako daleč, da sem lahko svoja dela tudi razstavljala. Če bi mi kdo nekoč rekel, da bom samostojno ali v skupini razstavljala v svojem domačem Hrastniku, v Ankaranu, Novem mestu, Zdravilišču Radenci in še kje, mu verjetno ne bi verjela. Vsaka razstava je bila zame potrditev, da zmorem in da sem na pravi poti.

Kaj bi danes povedali nekomu vaših let, ki razmišlja, da bi se vključil v izobraževanje, vendar si govori: »Zdaj sem že prestar/a za to«?

Vsakemu, ki okleva, bi rekla: pojdite, poskusite in ne obupajte, če rezultat ni takoj tak kot ste si ga zamislili. Pomembno je, da začnete. Majhni koraki se na koncu spremenijo v veliko osebno zadovoljstvo. Meni je slikanje prineslo novo ustvarjalnost, čudovita druženja in predvsem občutek, da življenje še vedno cveti. To je najlepše darilo, ki si ga človek lahko podari v tretjem življenjskem obdobju.

Članek je nastal v okviru projekta Ozaveščanje za vseživljenjsko učenje (VŽU), ki ga vodi Andragoški center Slovenije, sofinancirata pa ga Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada plus (ESS+).