Človek hoče navzgor

Kot majhna deklica sem živela z mamo in babico. Delavni ženski sta mi nudili, kar sta lahko. Babica je skrbela zame, mama pa nas je preživljala. Skromno smo živele, za knjige in časopise ni bilo denarja. Ko sem začela hoditi v šolo, so se mi odprla obzorja. Vedno več sem brala in se veselila, da bom nekoč študirala. Ampak ne! »Denarja ni. Šola je luksuz. Na šiht pojdi«, je rekla mama.

In sem šla. Pa ne samo na šiht, ampak tudi v šolo. Najprej sem se vpisala pri »delavski univerzi« v strojepisni tečaj. To je bilo za začetek. Takrat smo rekli: »Ta pa hodi v večerno šolo. Bilo je imenitno slišati«. Gremo naprej, sem si rekla, ko sem strojepisni tečaj zaključila in se vpisala v dveletno administrativno šolo. Potem pa bom naredila še dva letnika, pa bom imela srednjo šolo pod streho. Ampak ni šlo tako, kot sem si zamislila. Vmes se je zgodila šolska reforma. Za vpis na srednjo upravno šolo sem potrebovala diferencialne izpite. Za cel letnik jih je bilo. Tudi to oviro sem premagala in se vpisala v 3. in 4. letnik in šolanje tudi končala z zaključnim izpitom. Vse to se je dogajalo s pomočjo delavske univerze. To ni samo ustanova, so ljudje, ki pomagajo, svetujejo in spodbujajo. Ko zmanjka elana za pot navzgor, so ob tebi in te dvignejo, da je pot lažja in uspešna.

Ko sem si ustvarila družino, je še vedno tlela želja za več znanja, vendar je takrat žal ostala samo želja. Toda zdaj, ko sem že zdavnaj v pokoju, ko imam knjige in časopise pri roki, ko je računalnik moj prijatelj, se učim. Angleščina me spremlja in hodi z menoj po svetu. Prav lepo je, ko se zberemo v učilnici in klepetamo malo po slovensko in veliko po angleško. Smo pač takšni, da hočemo tudi zdaj, v tretjem obdobju življenja, po poti znanja. Tudi tukaj nam podaja roko ljudska univerza, kot se zdaj imenuje, oziroma ljudje, ki omogočijo, da se nam širijo obzorja. Hvala vam za vse vaše delo, ki ga opravite, da gremo mi navzgor. Znanja in potovanja ti ne more vzeti nihče.

Andreja iz Trbovelj