Za učenje ni nikoli prepozno

Darja se je celo življenje spopadala s predsodki, zaradi česar se je pogosto bala med ljudi. Potem pa je šla pred 6 leti na svoj prvi računalniški tečaj … Ker sama ni imela poguma, jo je v resnici prijavila prijateljica, ampak od takrat je Darja opravila preko 500 ur učenja na Zasavski ljudski univerzi in drugje. Njena zgodba si ni prislužila zgolj objave na spletni strani Zasavske ljudske univerze, ampak ji je prinesla tudi priznanje Andragoškega centra Slovenije za promocijo učenja in znanja za leto 2017.

Moj boj se je začel že po porodu, ko so ugotovili, da sem drugačna od drugih otrok, sem namreč pritlikave rasti. V tistih časih ljudje in okolica niso sprejemali drugačnosti. Otroci so se pogosto norčevali iz mene, zato sem bila zelo plaha in nesamozavestna. Bala sem se iti od doma med ljudi. Veliko stvari, ki so večini ljudi normalne in nič posebnega, si nisem upala storiti.

Po končani srednji šoli sem se zaposlila v tovarni Deloza Zagorje, kjer sem skoraj 20 let šivala delovna oblačila. Leta 2003 sem se invalidsko upokojila.

Pred 5 leti mi je nekdanja sodelavka povedala za možnost udeležbe na računalniškem tečaju na Zasavski ljudski univerzi. Pred tem nisem imela računalnika, še nikoli ga nisem uporabljala. O tem sem brala samo v knjigah in sanjala, da se bom nekega dne naučila tudi jaz. Ona me je tudi prijavila, ker sama nisem imela poguma. Tako se je začela moja pot vseživljenjskega učenja. Od takrat sem na ZLU vključena v najrazličnejše brezplačne tečaje, kjer pridobivam praktično znanje, modrost in osebno rastem.

Od leta 2012 do zdaj sem redno obiskovala tečaj angleščine in nemščine ter različne računalniške tečaje. Nekaj časa sem obiskovala celo ruščino. Zelo sem vesela, ker sem se naučila pisati in brati cirilico. Upam, da se bom še veliko naučila in da bom te veščine uporabljala pri sporazumevanju, ko bo priložnost. Zdaj veliko uporabljam računalnik, elektronsko pošto, internet, Word. Zelo aktivna sem na Facebooku, kjer redno objavljam svoje fotografije, saj se rada fotografiram.

Za učenje na ZLU sem se odločila zato, da si pridobim novo znanje, da so moji možgani aktivni, da malce zamenjam okolje in spoznam nove ljudi. Pomembno je, ker je blizu mojega doma. Mentorji na ZLU so odlični, potrpežljivi, spoštujejo mojo osebnost in moj smisel za humor, s katerim pogosto popestrim ure. V skupini se dobro počutim, imamo lepe odnose in uživamo. Tudi z zaposlenimi se dobro razumem, imamo lep prisrčen odnos.

V tem času sem pridobila ogromno znanja in izkušenj, predvsem pa sem postala veliko bolj samozavestna. Ugotovila sem, da s tem, ko sem se spremenila sama, so me začeli sprejemati tudi ljudje. Imajo me radi, ogromno imam prijateljev, kamor pridem so me veseli. Končno sem zaživela, uživam življenje, lepo mi je, kot še nikoli prej.

Vsem bi svetovala, da za učenje ni nikoli prepozno, naj se le korajžno odločijo in pridejo na ZLU, kjer ponujajo veliko možnosti. Moj moto je »več znaš, več veljaš«. S tem postajaš samozavesten in ceniš sebe, kar cenijo in opazijo tudi drugi.